Ajdni(ptoris/karf)

Velikanovo postavo kamorkoli pogledaš prekriva sami kamen. Samo tamkaj, kjer bi morala biti usta in oči zevajo črne luknje.
Ker je njegov element zemlja ga lahko velikokrat vidite, kako kje sedi ali leži ne meneč se za okolico. Sem ter tja se lahko celo tako zelo zamisli, da preteče veliko časa in ga narava že prične preraščati. Toda, ko se premakne ni to nikoli brez razloga.

Ni mogel verjeti. Po toliko letih ... in vendar ljudje še niso pozabili uroka, ki ga osvobodi. Odkar je bil uročen, zaklet je minilo že tako veliko časa. Toda za njegovo dobro so očitno pozabili zakaj je bil preklet, poslan nazaj na drugi svet. Kakšna sreča. Pa tudi spremenili se niso niti malo. Še zmeraj so hoteli ukazovati in v vsem prevladati – to je bila njihova šibka točka. Saj ne, da tudi sam ni imel nobene šibke točk. Konec koncev ni nihče popoln pa čeprav sam tako trdi. Vsakogar nekaj lahko prizadene samo odkriti je potrebno tisto stvar. Toda ljudje … tako lahko jih je bilo ubiti. No, saj ni hodil po svetu in kar pobijal bitij – ubil je samo tistega, ki ga je razjezil oziroma mu hotel gospodovati. Tudi »novi« človek, ki ga je prebudil, ni bil nič drugačen. Hotel ga je samo izrabiti za svoje lastne namene pri tem pa ni pomislil, da se on mogoče ne bo strinjal.
Urok je trajal kar nekaj časa in že ob začetku uroka je se je klicatelju zdelo nekaj čudno. Ni in ni mu uspelo vzpostaviti povezave, da bi ajdna osvobodil. Šele v šestem poskusu se mu je posrečilo in poklicani se je prebudil. Vendar pa je izvrševalec uroka storil napako – takoj, ko se je Tronir predramil ter razprl veke mu je namreč hotel zagospodariti. »Poslušaj me, o mogočni ajd. Ker sem te priklical imam tudi to moč, da te odpokličem in te spravim s tega sveta. Tukaj imam vse papirja, ki mi podrobno opisujejo postopek. Zato me rajši ubogaj in stori kar ti rečem!«. Velika glava pa se je počasi obrnil in globok glas je zadonel po pokrajini, ko so se velike ustnice premaknile ter po toliko letih spravile ponovno nekaj besed na ta svet. »Sploh veš, kakšno napako si storil z zadnjimi besedami. Nihče, resnično nihče mi nebo ukazoval!« In že ga je prijel za vrat, dvignil ter mu, preden je izdihnil, dejal: »Kdor me razjezi, naj rajši zbeži. Saj mojo moč občutil bo še preden izdihnil bo.«. Še nekaj časa je gledal panično mahanje okončin po zraku, nato pa je človek v groznih mukah končno izdihnil. Kamniti prsti so se razprli in spustili mrtvo telo, da je padlo na tla. Velike mišice so negotovo dvignile velikanov trup pokonci, da bi se Tronir lahko ponovno svoboden odpravil neznano kam. V zadnjem trenutku se mu je utrnila ideja, da pa vendarle mogoče nebi bilo tako zelo slabo ako bi papirje, ki opisujejo postopek njegovega izgona, uničil. Obrnil se je, odšel do trupla in ga ponovno dvignil. Močno ga je stresel, da so okončine kar poskakovale sem in tja ter opazoval predmete, ki so padali na tla. Nenadoma je opazil liste, s katerimi se je veter brezskrbno poigraval. Brez kančka spoštovanja do tistega, ki ga je vrnil nazaj v življenje, je vrgel truplo stran. Odšel je do listov, jih pograbil ter jih začudeno opazoval. V tistem trenutku se namreč ni mogel spomniti nobene dobre zamislice, ki bi te preklete besede za vedno izničile s tega sveta oziroma onemogočile dostop do njih. In, ker pa se ni mogel spomniti ničesar boljšega, jih je preprosto pojedel.
»Mogoče pa tale svet sploh ni tako slab. Tokrat se bom potrudil, da bom ostal dlje tukaj. Mnogo dlje.«. In počasi je odkorakal brez kakršne koli ideje, kam stopa.

Jaj jaj jaj tele točke bomo mogl mau porihtat xS
p temo za življenjepise narest...

Drgač p je kul, lah začneš kr pisat (sej drgač vidm d si že xD)
p pač mau bo trajal d se čis zbudi dokonca tale RPG

Si potrjen