Kraljeva palača

Hodil je po robu gozda, z sklonjeno glavo polno različnih misli in dejstev. Odhajal je na mislijo; ''spet'' mu je odmevala beseda v glavi. Nato je dvignil pogled v temno nebo prekrito z oblaki in zdelo se je, kot da je vse upanje zapustilo ta svet. A Glava pa se je spet povesila in nadaljevala z razmišljanjem.
Koraki so postajali vse težji in kmalu si je mogel odpočiti. Sedel je na štor in spet premišljeval. V življenju ga ni ravno zanimalo kaj je prav in kaj ni, potreboval je denar in vedno bo naredil vse da ga bo dobil. ''Nekdo mora narediti umazano delo'' je rekel naglas in se odpravil naprej.
Drevesa so postajala vse redkejša in preden se je zavedal, so pred njim že bile hiše, ki so stale v zavetju prečudovite palače. Aegle se je zazrl v daljavo, saj ga je prevzela lepota visečega mesta. Nato pa se je pogumno odpravil palači naproti. ''Tam moram biti še pred nočjo'' si je rekel in se odpravil.
Počasi je prispel v mesto, naokoli je bilo polno vadbišč za urjenje mladih vilinov. Ni mu bilo ravno všeč hoditi po takem mestu, saj je sam rajši ostajali bolj neopazen in neslišen.
A mirno z umirjenimi očmi opazoval in nadaljeval pot, saj je bila njegov cilj palača.
Ni bilo težko najti poti do nje, saj si jo opazil iz vsakega kota mesta. Bližje je prihajal večja je bila. Aegle je premišljeval o zgradbi mesta in o tem kako odlično je skrito v gozdovih mireixsa. Rastlinje mu je dajalo zavetje, zato ga je težje najti. A sam se je učil veščin opazovanja sledi in tako mu je to tudi delno pomagalo. Hodil je in hodil in končno se je palača nevarno približala In Noč je postajala vse temnejša, ko je mladenič prispel do tja, kot je bil dogovorjen.

Vstopil je skozi velika vrata, na katerih je bil čuden napis napisan z vilinskimi črkami, ki jih sam ni znal prebrati. Vratom so sledile mogočne stopnice, ki so vodile vse do vrha palače.
Aegle je z težavo prehodil vse stopnice, saj jih je bilo zelo veliko. ''Presneto'' je rekel ko je prispel do vrha stopnišča in si oddahnil. Stresel je z glavo in nadaljeval pot. Stene so bile sneženo bele barve in čeprav je bilo zunaj že temno, se je zdelo kot da sije sonce.
Ni dolgo hodil, ko je pred seboj zagledal veličastno, vrjetno več tisoč let, staro drevo pod njem pa sta stala dva prestola. Odpravil se je tja in čakal na sledeča navodila.

(ja, no, za ustop v vilinsko mesto morš mal uprašat pa dobit dovoljenje predn loh kr ustopš, ampak nej ti bo, k si nov tle )
Kralj je z zanimanjem pogledal mladeniča, ki je izgubljeno pritaval v prestolno dvorano. Namrščil se je in priprl oči. Sicer na zunaj ni deloval posebej nenavadno, vendar je s svojim vilinskim čutom v zraku zaznal nekaj nenavadnega, nenormalnega na njem. Ko ga je poklical je mladenič poskočil. Zdelo se je, da se je šele zdaj zavedel, kaj se dogaja okrog njega. Kralj je umirjeno pokimal in stržarji so zapustili dvorano. "Če me boš poskušal raniti boš slabo končal."ga je najprej opozoril in čakal na odziv. Kot kralj vilinov je moral biti zelo previden in pozoren na vsako podrobnost. Mladenič se je zdrznil, ampak to ni bilo nič posebnega. Zadovoljno je nadaljeval "Moj, hm,...brat, se obrača proti meni. Želim, da ga, hm,...odstraniš." razložil mu je zelo preprosto, tako da bi moral razumeti.

(a jooj, js sm si zamislil moj lik čisto drugače, pa ni treba pisat kaj moj lik počne ker je to v čistem nasprotju z njegovim značajem)



Aegle je hodil po dvorani. Čeprav je vedel natančno kam gre, je izgledalo kot da se je izgubil.
Kar na enkrat pa se je pred njim pojavil kralj vilinov. Aegle je obrnil obraz in ga le oplazil z pogledom, a to je bilo dovolj da so se njune oči srečale.
''Še en dolgolasec'' si je mislil in se rahlo, skoraj neopazno preklonil. Ko se je njegov obraz vzravnal z kraljevim so stražarji zapustili dvorano, kar je Aegle tudi pričakoval.
Nato so se odprla kraljeva usta in aegle je napel ušesa… "Če me boš poskušal raniti boš slabo končal.".. je kralj spregovoril. ''Le zakaj bi ga hotel raniti, saj me je on poklical'', si je mladenič postavil vprašanje v glavi in odgovoril. ''nimam namena vam škodovati, če bi ga imel se sedaj nebi pogovarjala. Vaše veličanstvo ''
Ko je izgovoril te besede, je čakal na kraljev odziv.
Kralj je govoril naprej….. "Moj, hm,...brat, se obrača proti meni. Želim, da ga, hm,...odstraniš." ''no končno besede, ki jih želim slišati'' so se pojavile misli. aegle se je nasmehnil in kralja spet pogledal v oči. ''Kaj pa plačilo?'' je dejal brez kakeršnega koli strahu.
''Kot vedno niti besedice o plačilu, človek bi mislil, da počnem to za zabavo'' aegle je razmršil obraz. ''Tukaj sem že tako preveč časa'' si je spet mislil in počakal na kraljeve naslednje besede.

(hah, to je naloga NPC-jov, da te mal zafrknejo in se morš pol ti izvleč iz godle k ti jo nardijo. Ma to o plačilu ti bomo pol admioni prsodli, ko boš končou nalogo, glede na to, kok dobro jo boš naredu, štekaš? Pa to o ranjevanju, sam da boš razuml, loh bi pršu tud kdo, k nebi biu plačanc pa bi ga u resnici probu ubit. Kralji morjo bit previdni, ne?)

Kralj je umirjeno nadaljeval z vrtrajnim strmenjem v plačančeve oči. Nato je spregovoril "O plačilu se bova pogovorila potem, ko boš oravil svojo nalogo."mladenič je lahno trznil, kot da bi bil jezen "Odvisno je povsem od tega, kako boš opravil in koliko sledov boš pustil za sabo. Potrudi se, da bo izgledalo kot nesreča, pa dobiš zajeten kup zlatnikov. Drugače pa precej manj.". Odgovor je bil razumljiv celo za tako nekultivirane fante kot je bil ta. Čim bolj neopazno se poskušaj priplaziti v bratovo palačo."zamahnil je z roko in ga odslovil.

Aegle je namršil obraz in stisnil pest. Kralj je z njim ravnal kot z potrošnim materialom. A Aegle se z tem no obremenjeval, pomežiknil je z očmi v znak pozdrava in odkorakal iz dvorane. Ušesa je imel napeta za vsak slučaj…
A zgodilo se ni nič posebnega, hodil je po isti poti kot je prišel in že se je znašel na ulicah velinskega mesta. ''Sedaj se moram posvetiti nalogi'' je rekel in odšel…