Porušeni grad

Atrya, si ni mogla pomagati da nebi odšla na grozovit kraj, kjer preži nenadna nevarnost. Hodila je po poti, ki naj bi nekoč bil prečudovit hodnik z kraljevimi slikami. Temačen kraj, kajpak, saj tukaj nebo prekriva čista tema in mogoče le redko na leto kdaj pa kdaj pride sončni žarek skozi trde oblake, polne sile, ki je nihče ne razume. Ko je prišla do konca, so bili tam veliki kamni, ki so nekoč služili kot nepremične stene, ki naj bi bile tako trde, da jih sam bog nebi moral prestaviti. A te lepe sanje so se izničile, ko je grad napadlo veliko urbogov. Atrya se je opazovala to temno stran, ki se ji je zdela preveč lepa, seveda, demoni nikoli ne obožujejo ravno dobrote in svetlobe, to je bil kot nalašč lep kotiček za sprostitev. A očitno so zgodbe o prekletih duhovih resnične. Atrya je zaslišala močne tuleče glasove, kot da bi nekdo tulil in zavijal kot volk. A vendar si pripovedka, ki jo je poslušala kot majhna demonka, ni izgubila v njenem spominu. A ob spominu na zgodbo, se je spomnila še na mater in očeta, ki je bila vedno njena šibka točka v pogovorih. Zato je postala tako nasilna, izurjena v vojščakinjo, ki ne pozna besede stop ali konec. Vstala je in se zamislila, kako je bilo tu nekoč lepo in kako je tukaj pihljal rahel vetrc in hladil telesa bitij. Odpravila se je po skrivnih sobanah, ki si jih je predstavljala le sama, in čeprav niso bile vidne so se ji zdele preveč realistične. Ko je prišla do navidezne jedilnice, je zaslišala stok,nekdo se je urezal. Mislila je da ima prisluhe in da se je preveč vživela v grad in njegovo notranjost, zato se ni zmenila za to. Usedla se je na kamen, ki je še zdaj upodabljal stol z zmajevo glavo, ter čakala.

Atrya je svoj pogled globoko zazrla vanj. Priimka vendar nikoli noče govoriti drugim, saj je z njim imela nemalo težav. Odgovorila mu je: ''nisem nesramna, in to da si različen ni nič narobe, priimka pa res ne želim izgovoriti'' Mala kapljica, ki ji je prvič padla na roko jo je zadržala v tišini. Saj je vendar demonka, demoni ne jokajo! Vstala je, si obrisala oči, in si popravila njene lepe rdeče lase, ki so zaplapolali kot zastava v močnem vetru, sredi ruševin. Vdihnila je zrak, globoko v nos in se zazrla še enkrat v njegove oči. A vendar ni bilo videti hudobije v njenih očeh, res da se zna obnašati nasilno in demonsko, se ji enostavno ne da prepirati, to da pa je omenil, da potrebuje priimek, ji ni bilo po godu, saj se ga nerada spominja, ob tistem grdem dogodku, ki ga je morala videti sama. A pred tistim se ne spomni ničesar, spiranje možganov z trdo roko in vojaškim naukom, jo je pribilo k tlom. Res je drugačna, to se zaveda, še vedno tli iskrica dobrote v demonu, kar ni navadno, vendar sedaj ji to ne pomeni nič. Če jo kdo prizadene se njena vest obrne proti njem, in se mu ne zgodi nikoli ničesar dobrega. A vendar je hotela že naprej, in pustiti drugega demona, ko jo je prijel za roko in morala je počakati.

Atrya mu je prijazno odgovorila zakaj je tukaj. ''Prvič sem v teh krajih, zato se mi je zdelo zanimivo ogledovati si razvaline, ki imajo še vonj po krvi in še se lahko sliši vse kar se je tukaj dogajalo. A ker tako veliko spet neve, ga je uprašala kaj so ti Urbogi delali sploh tukaj in zakaj so podrli grad... Einar ji je lepo odgovarjal, včasih sta se tudi nasmejala, kar res da ni ravno podobno demonu, a bila je vesela da se pogovarja tudi ona z nekom ki je podoben njej. Popihal je rahel vetrič in smrad je prišel blizu njenih ust in njenega nosu. ''Le kaj je to, ki tako smrdi?'' To ni bila kri in ni biu pepel, nekaj se dogaja tukaj v bližini si je mislila. Zmrazilo jo je zato si je ogrnila plašč čez rame, a vseeno jo je še zeblo. Vstala je a kaj ko ni hotela prekiniti prijetnega pogovora med njo in Einar.